Kratka zgodba o Tarotu.
Nekoč je živel reven kmet. Nekega dne mu
je pobegnil edini konj, ki ga
je imel. Sosedje so mu prišli izrazit sočutje : kakšna
nesreča, ostati
brez konja!
Nesreča? je odvrnil kmet. Tako pravite?
Ali je sreča, ali nesreča, jaz ne vem.
Cez teden dni se je konj vrnil in sledila mu je čreda
divjih kobil in žrebičkov.
Kakšna sreča, so rekli sosedje, zdaj si bogat!
Sreča? odvrne kmet. Hm,ali je sreča ali
nesreča, kdo naj to ve?
Tudi mi nismo čisto prepričani več, kajti ko je kmetov
sin jahal
kobilo ga je vrgla s hrbta in pri padcu si je zlomil
nogo.
Kakšna nesreča! Sosedje na vrata, kmet pa – nesreča,
sreča, kdo lahko
o tem sodi? On že ne.
V deželo je prišla vojna in odpeljala s
sabo vse mlade fante iz vasi.
Vsi so pomrli, razen kmetovega sina, ki je zaradi
poškodovane noge
ostal doma.
Sreča? Nesreča? Kdo ve, kaj je prav in
kaj narobe? Sreča, odgovornost,
odločitve, usoda? Koliko smo sami svobodni in koliko nam
življenje
kroji usoda?
Usoda me je zmeraj spominjala na
lisico iz Malega princa: če hočeš, da bom tvoja, me
moraš udomačit, mu je rekla, in tudi povedala, kako.
Počasi, vsak dan eden proti drugemu, za korakec bližje.
Tako mi vsi udomačujemo svojo usodo. In
ona nas, kajpada, to je dvosmeren proces, kako bi moglo
biti drugače. Ona nas pritisne v kot, in ko nimamo kam
pobegnit, boječe iztegnemo roko in ji ponudimo, karkoli
že imamo.
Temu potem rečemo Soočenje, ali
Sprejemanje, in zmeraj ob tem občutimo neke vrste ponos
in presenečenje. Ljubezen pride malo kasneje, ko se
nehamo bati. Ko premagamo strah in vidimo,
da se nič hudega ne zgodi, če stopimo v njene stopinje
in postanemo eno z njo. Takrat nam postane prijateljica
in svetovalka (ker, konec koncev, kdo nas pozna bolj kot
naša Usoda? ) Kdo pozna bolj naše strahove, naše želje,
naše sence, naše ljubezni?
V spremstvu Človeka, Usode, Zvezd,
Živali, Misli, Čustev, Idej in Stvari se je zgodil
Tarot.
Predstavlja nas, je delček nas in vsega
okoli nas, kot hologramska slika, ki je sestavljena iz
delcev, od katerih vsak vsebuje celotno sliko. Ker na
tej dolgi poti človeške zgodovine smo marsikaj pozabili.
Najbolj pa smo pozabili na svojo celovitost.
Celota našega življenja sega zelo
globoko in zelo visoko. Simboli, za katere skoraj več ne
vemo, delujejo kot škripec, vedro in vrv na vodnjaku.
Pomagajo nam, da iz globin zajamemo vodo, jo pijemo in
jo gledamo v sončni luči tega sveta. Da ne umiramo od
žeje, zato ker je voda pregloboko in tam, kjer je
pretemno, presamotno in prehladno.
Pokličete lahko skozi cel dan, tudi popoldan.
